(originalno objavljeno v sobotni prilogi Dela 9.3.2019)

Pozimi 2018/19 smo bili v Sloveniji priče naravnemu spektaklu svetovnega formata – na obisku s severa celine smo imeli večmilijonsko jato pinož. Slovenci nimamo uveljavljene tradicije opazovanja naravnih fenomenov, zato marsikomu pomen tega dogodka ne bo jasen. A v politični valuti bi to bilo nekaj takega, kot protokolarni obisk papeža, v športni pa, recimo, da ne bom izpadel preveč domišljav, uvrstitev tik pod stopničke na olimpijskih igrah. Sam sem si ga ogledal deset krat. Če si plačujem draga potovanja za doživetje podobno razburljivih spektaklov narave po svetu, zakaj si ne bi do mile volje privoščil tistega na domačem pragu.

O jati, ki te v mraku preletava pol ure brez prestanka, sem potem razlagal prijateljem in znancem. Vsi do zadnjega so prikimali, da mora biti to res nekaj veličastnega, a na teren sem zvabil le redke. Prav vsi, ki so si dogodek vseeno ogledali tudi v živo, pa so mi po tem na vrat na nos hiteli sporočati: »A si nor, kaj takega si nisem predstavljal niti v sanjah!« Dejansko, dogodka takšnih razsežnosti se z besedami, fotografijami niti s filmskimi posnetki ne da opisati dovolj prepričljivo. Treba ga je doživeti. Žal je tudi ta zapis le približek tega, kar ste zamudili (ali pa tudi ne) to zimo v Zasavju.

Pinoža Fringilla montifringilla

Pinoža je ptica iz družine ščinkavcev. Po obliki in velikosti telesa je zelo podobna našim ščinkavcem, pobarvana je drugače. Je ptica severnih gozdov. Strnjeno gnezdi na območju Skandinavije, pribaltskih držav in severne Rusije. Samo v Evropi naj bi gnezdilo okoli 20 milijonov parov, na celotnem življenjskem območju, ki sega vse do Kamčatke, kakšnih desetkrat več. Ko jim pozimi zmanjka hrane, odletijo proti jugu. Vsaj nekaj ptic tako vsako leto pride do Slovenije, približno vsakih deset let pa nas obiščejo v spektakularnem, milijonskem številu. Čez dan razpršene širom države iščejo hrano, spat pa se vsak večer vrnejo v isti del gozda, na ista drevesa. Zadnji znani masovni prenočišči sta bili na Bohorju pozimi 2004/05 in v Trnovskem gozdu pozimi 2008/09. Letošnja jata si je za prenočevanje izbrala Zasavsko hribovje, del gozda med vasema Polšnik in Velika Preska. Domačini vedo povedati, da so prišle novembra, ostale so vse do februarja. Daleč od tega, da je to edina ptica ki pozimi prileti k nam s severa Evrope, je pa edina, ki s številčnostjo osupne tudi nepoznavalca.

Ekološko ozadje masovne migracije

Teorija ekologije uči, da morajo biti drug za drugim izpolnjeni najmanj trije pogoji, da nastane fenomen milijonske jate pinož pri nas. Prvi je dovolj hrane spomladi, ko so ptice še na severu. To jim omogoči, da se obilno namnožijo in da jih veliko tudi preživi. Par pinož ima 5 – 7 mladičev, v ugodnih razmerah jih do zime preživi toliko, da se populacija podvoji. Drugi pogoj je zimsko pomanjkanje hrane, priljubljenih drevesnih semen. Takrat jih nagon po preživetju požene proti jugu, na pot iskanja novih virov. V večini let na ugodne razmere naletijo že v srednji Evropi, kjer preživijo zimo. Vsake toliko pa jih lakota žene še dlje, dokler ne pridejo do nas. Da tu tudi ostanejo, je potreben še tretji pogoj: mila zima in veliko žira. Precej podobni razlogi torej kakor ženejo masovne migracije ljudi iz Afrike in Azije, ki zadnja leta pretresajo Evropo. Še družbena sprejemljivost pojavov je podobna, menda je kar nekaj starejših prebivalcev množico ptic opazovala s strahom v očeh. Res drugačna je tako le smer poti.

Redkost v povsem običajnem gozdu

Iz obrobja zaselka Borovak je odličen pogled na del gozda, kjer so letos prezimovale pinože. Do te zime je bil to gozd kot kateri koli drug v Zasavju. Prav ničesar ni bilo v njem, da bi se človeku v glavi porodila razlaga, zakaj so za prenočevanje izbrale prav njega. Navaden mešan gozd na nadmorski višini okoli 800m, nekoliko zaščiten pred vetrovi, ker je pogreznjen v dolino, ki jo je izoblikoval potok Sopota. Ob sončnem dnevu se v njem oglašajo sinice, brglezi, tu in tam ga preleti miniaturna jata krivokljunov, drozgi se skrivajo v krošnjah, taščice po tleh iščejo hrano, po deblih bobnajo detli. Kot rečeno, gozd, kakor kateri koli drug. A pozimi 2018/19 je skoraj čez noč postal drugačen, spremenil se je celo njegov vonj. Namesto običajne trohnobe lesa in listja se je obiskovalcem v nosnice zarezal oster vonj po ptičjih iztrebkih, ki so bili pod drevesi razmetani za prst debelo. Kar je večmilijonska množica pinož prek dneva pozobala, je čez noč tu, na prenočišču, iztrebila. Domačini niso bili preveč veseli. Prav v tem delu gozda namreč pred božičem nabirajo mah za jaslice.

Večerna predstava

Čez dan pinož v gozdu ni bilo, vse so bile raztepene kdo ve kje po Sloveniji. Prve so priletele, ko so sončni žarki še zadnjič v tistem dnevu obsijali vrhove dreves. Prišle so v majhnih jatah, od daleč, iz različnih smeri, po nekaj deset ptic skupaj. Obotavljajoče so se nad krošnjami še nekajkrat zavrtele, potem pa hitro prerinile skozi svod vej in že jih ni bilo več na spregled. Kakor se je mrak gostil, so si sledile nove, vedno večje in večje jate – po nekaj sto ptic z leve, nekaj tisoč z desne in na koncu nekaj deset-tisoč, morda celo nekaj sto-tisoč kljunov hkrati. Na višku so bile jate tako obsežne, da so v gozd prihajale po več minut skupaj brez predaha. Ptice so letele tiho, ob preletu je bilo slišati le piš zračnih vrtincev, ki so jih ustvarjale drobne peruti in prav vse so končale v istem, za dve nogometni igrišči velikem delu gozda nad Sopoto. Uro po začetku predstave, ko so se na nebu že prižigale zvezde in so bile vse ptice na prenočišču, se je spektakel prevesil v drugi del – nebrzdan ščebet iz milijona grl, ki ni potihnil niti v trdi noči. Vtisi minulega dne, ki so si jih ptice tako vneto izmenjevale, so se zlili v šumenje, ki je po vztrajnosti in glasnosti spominjalo na ogromen slap.

Ponoči je gozd za opazovalce neprijazen. Krošnje zadržijo še tisto malo svetlobe, ki jo nudijo zvezde ali mesec, vidnost je skoraj nična. Električne svetilke pomagajo, če te zanimajo drevesa, ptice bi močna svetloba preplašila. Nekaj vidiš le, če stopiš med drevesa in pogledaš navzgor, proti svetlemu nebu. In tudi v tako skopih razmerah je bilo kaj videti. Krošnje listopadnih dreves so bile videti, kakor da so se čez noč olistale – gole veje so bile do zadnje vejice polne silhuet ptičjih teles, ki so stala tesno drugo ob drugem. Skozi iglavce nočna svetloba ne prodre, a oglašanje je pričalo, da so bile tudi smreke polne operjenih duš. Dogodki, ki so si v naraščajočem ritmu sledili od sončnega zahoda do noči tako hitro, da jim je bilo težko slediti, pa niso bili tisto najbolj veličastno, kar je narava letos ponudila na ogled. Zjutraj, ko so ptice ponovno odhajale na pašo v gozdove po Sloveniji, je bilo vse skupaj še bolj čarobno.

Ko misliš, da si videl že vse

Iz Ljubljane do prenočišča pinož je slaba ura vožnje. Za opazovanje odhajanja pinož ob jutranjem svitu je bilo treba na pot v trdi temi. Med tednom je zgodnje jutranja vožnja proti Litiji in naprej po zasavski cesti do odcepa za Polšnik stresna in naporna, kakor bi plaval proti toku deroče reke. V oči ti sveti nepretrgana kolona nasproti vozečih vozil z ljudmi na poti na delo, tebe pa ves čas po malem muči ali so vozniki povsem budni, ali morda niso z enim očesom prilepljeni na Fejsbuk, ali je na robu pešec, ki ga v blišču ne vidiš, itd?

Skrbi in ugibanja so v hipu popustila, ko sem prišel do prenočišča in ugasnil motor. Že skozi zaprta okna in vrata je kabino preplavila pridušena kakofonija ptičjega zbora, zaradi katere je popustila tudi največja skrb tistega jutra: »Še so tu!«. Oddahnil sem si, čeprav ni bilo zelo verjetno, da bi po dveh mesecih prenočevanja odletele nazaj na sever prav včeraj, a enkrat se bo zgodilo tudi to.

V gozdu sprva ni bilo nič drugače kakor zvečer – enaka tema, enako hrupno ščebetanje, isti vonj po gvanu, še kupi spluženega snega ob cesti so bili zaradi nizkih temperatur nespremenjeno veliki. In potem, v polmraku, ko od svetlobe spočite oči že dobro vidijo, se je začelo. Najprej je bilo odhajanje pinož ena sama velika zmeda. Med drevesi so se spreletavale v vse smeri kot snežinke v vrtinčastem vetru. Šele čez čas se je iz meteža iztrgala skupina in odletela preko vrhov krošenj. Še preden je povsem izginila, se ji je priključila že naslednja in tako skupina za skupino, jata za jato, dokler gozd ni ostal povsem prazen. Zunaj gozda je bil dogodek videti kot iz pravljice lonček kuhaj – neskončna reka ptic, ki je kipela iz drevesnih krošenj in odtekala v daljavo, kjer so telesa sčasoma postala tako majhna, da so nazadnje izginila izpred oči. Ptice so iz gozda letele s hitrostjo morda 20 kilometrov na uro, prelet je trajal vsaj pol ure, torej je morala biti strnjena, sto metrov široka kolona migrantov dolga vsaj 10 kilometrov. Brez vsakršnega dvoma, jutranja predstava je bila bistveno bolj impresivna od večerne. Ne, ptic ni bilo več, saj ponoči niso prišle nove. Zjutraj so vse odletele v eni, noro veliki jati.

Je sploh pomembno, koliko milijonov?

Prva novica o pinožah, ki je zaokrožila po socialnih omrežjih, je govorila, da pri Polšniku prenočuje dve-milijonska jata. Kasneje so oceno popravili na pet, slišal sem mnenja, da jih je osem milijonov. Po mojem je število ptic dejansko segalo v milijone, koliko milijonov pa se mi ne sanja. Zaradi mene sta lahko bila dva ali pa tudi deset. Znano je, ko gre za milijone, naši občutki odpovejo. Česa pa imamo navadni smrtniki na milijone, da bi si količino, ki jo predstavlja številka, vsaj približno predstavljali? Z zelo zavzetim štetjem in z ekipo, bi velikost jate morda lahko preštel na milijon natančno, ali pa tudi ne. Ptice so iz prenočišča eno jutro odletele na sever, proti Gorenjski, drugo jutro proti vzhodu na Štajersko, tretje jutro na jug proti Dolenjski, zopet naslednje jutro na zahod proti Primorski. Že postaviti se tako, da bi videl vse, je bilo težko, kaj šele prešteti vse drobne letalce, ko drug preko drugega hitijo preko tebe. Poleg tega se je reka ptic včasih že pri prenočišču razdelila na dva ali še več rokavov. Ko sem nekega jutra odšel iz Velike Preske, kjer me je ravno preletela (po občutku) milijonska jata pinož na poti v smeri Snežnika, sem domov grede, povsem na drugi strani prenočišča, na prelazu pred Polšnikom opazil, da je bila druga jata še vedno na preletu tudi v smeri Kamniških Alp. Sicer pa, ali je pri tako veličastnem spektaklu sploh pomembno, koliko ptic je bilo? Bi v prizoru užival bolj, če bi vedel, da jih je pet in ne samo dva milijona? Narava je pač takšna, včasih je v njej bolje samo uživati, kakor ji na vsak način lepiti etikete s številom ali vrednostjo. Tudi ko občudujete umetnino na zidu in spretnosti slikarja, ki jo je narisal, ni vaš notranji jaz nič manj oplemeniten, če ne veste koliko slika stane.