Ena izmed značilnosti, po katerih prepoznamo ptice, je njihova sposobnost letenja – pa čeprav med živalmi ne letajo samo ptice, in pa čeprav prav vse ptice ne znajo leteti. Nekatere vrste so to značilnost razvile do te mere, da praktično celo življenje preživijo v zraku. Hudourniki, na primer, čvrsta tla pod nogami potrebujejo le v času razmnoževanja, ko gnezdijo, sicer so 24/7 v zraku. Tu lovijo hrano, med letom menda celo spijo in se parijo. A za preživetje potrebujejo vodo, ki jo v zadostnih količinah dobijo le na tleh.

Tudi kmečke lastovke (Hirundo rustica) veliko časa preživijo v zraku. Še zdaleč ne toliko kot hudourniki, a bistveno več kot kakšni vrabci ali sinice. Do vode pa vseeno pridejo tako, kakor hudourniki – ne da bi se morale pri tem usesti na tla – torej med letom. Počasi se spustijo proti gladini jezera ali večje, umirjene reke, med jadranjem odprejo kljun in ga pomočijo v vodo ravno toliko, da jim v usta pride požirek. Odvisno od žeje vajo večkrat ponovijo.

Tudi higiena je pri živalih pomembna. Veliko vrst se čedi, podobno kot ljudje, s pomočjo vode  – vključno z lastovkami. In kakor pri pitju, se jim tudi za kopanje ni potrebno spustiti na trda tla. Vse opravijo kar med letom. Ponovno se spustijo do gladine jezera ali večje, umirjene reke, hitrost leta nekoliko zmanjšajo, nato pa kakor kamen čofnejo v vodo, da se že v naslednjem trenutku iz vodnega objema izvijejo. V prvih metrih po kopanju se otresejo odvečnih kapljic in že letijo dalje. Spodaj je sekvenca treh slik, ki prikazujejo vrstni red kopanja. Vse tri so bile narejene v manj kot polovici sekunde  – levo: v zraku tik pred kopanjem, desno: potopljena v vodo, spodaj: povratek v zrak. Vse skupaj se torej zgodi bliskovito hitro. Z očmi običajno zaznamo le pljusk vode, že v naslednjem trenutku ptico ponovno vidimo v zraku. Na zadnjem posnetku ima lastovka  telo nekoliko zvito, saj se že otresa odvečne vode. Dare Šere mi je nekoč pripovedoval, da je pri »zračnem« kopanju opazoval tudi čebelarje.