Kadar govorimo o biodiverziteti, pravzaprav vedno, ko omenjamo naravo, imamo pred očmi različne vrste. Živalske, rastlinske, jeseni, ko je letina, morda tudi različne vrste gob. A vrste so le materialni del narave. Drug, prav tako pomemben del običajno spregledamo, o njem tudi ne govorimo. Ni neviden, a da ga opazimo, si moramo vzeti veliko več časa kot ga potrebujemo, da na drevesu opazimo ptico ali med listjem klobuk gobana. Koristi tudi, če imamo o naravi kaj več znanja, da vemo kdaj in kaj moramo gledati. Ta nematerialni del narave so odnosi med živimi bitji. Je zelo veliko različnih. Odnosi so v naravi zelo pomemben dejavnik, ki vrstam omogočajo preživetje, določajo, kje bo kakšna preživela in kje ne. Nekaj jih predstavljam v sliki in besedi.
POMEMBNO OBVESTILO! Pozivam vas, da se od časa do časa ponovno vrnete na to zgodbo, saj bom opise novih odnosov v naravi dodajal. Pozorni bodite na verzijo besedila v naslovu (V.:) in datum, ki sta navedena prav zaradi tega, da opozorita na spremembe!

Tekmovanje

V strokovnem žargonu tekmovanje imenujemo tudi kompeticija. Kadar v okolju ni dovolj dobrin za vse, vrste in osebki med sabo tekmujejo, kdo bo dobil za dolgoročno preživetje dovolj in kdo ne. Poraženci lahko poginejo, ali pa se zaradi pomanjkanja samo ne ali slabše razmnožujejo. Tudi takšne osebke opredelimo za poražence v tekmovanju med vrstami, saj se njihova genetska sled v času ne nadaljuje ali vsaj bledi. Med sabo tekmujejo osebki različnih vrst ali osebki iste vrste. Tekmovanje znotraj iste vrste je lahko še posebej ostro, saj so v njem udeleženi osebki, ki za preživetje potrebujejo povsem enake dobrine. Značilnost tekmovanja je tudi, da ne škoduje samo poražencu, temveč vsaj malo tudi zmagovalcu. Tudi zmagovalec je moral v tekmo vložiti vsaj nekaj energije in časa, ki bi ju sicer lahko porabil za kaj drugega, lahko pa se med samo tekmo tudi poškoduje.

Med sabo tekmujejo tudi rastline. Drevo, kadar raste samo, brez konkurence razvije lepo, simetrično krošnjo (levo). Dve drevesi, ki rasteta drugo ob drugem, imata krošnji na notranji strani zaradi tekmovanja za prostor in svetlobo zmanjšani (desno).

Plenjenje

V strokovnem žargonu plenjenje imenujemo tudi predacija. Plenjenje je odnos, pri katerem ena vrsta uporabi drugo kot vir dobrin, ki jih potrebuje za preživetje. Te dobrine so zanjo običajno hrana. Vrsto, ki dobrine vzame imenujemo plenilec, vrsto, kateri dobrine vzame pa plen. Ob napadu lahko plen izgubi življenje, kot na primer riba, ki konča v kljunu čigre, ali pa tudi ne. Kot obliko plenjenja opredeljujemo tudi zajedanje. Komar ali pijavka, ki vam pijeta kri sta plenilca – zajedavca, vi, v tem primeru, pa plen, ki zaradi napada življenja seveda ne boste izgubili. Odnos je pogojen z definicijo, da ima od plenjenja ena vrsta vedno korist, druga pa škodo! V naravi so vse vrste ali plenilci ali plen, nekatere, kot na primer srna, pa so oboje hkrati. Ko se pase, je plenilec ki pleni travo, ko jo napade in pokonča volk je plen!

Kanibalizem

Kadar se osebek hrani z drugim osebkom iste vrste to imenujemo kanibalizem. Glede na to, kako nepredstavljivo se nam zdi, da bi se ljudje hranili z drugimi ljudmi, pojav v naravi ni prav zelo redek; a filozofija narave je običajno takšna, da je ob pomanjkanju hrane pač najpomembneje preživeti. Nekateri kanibali sovrstnike ubijejo sami, predno jih požrejo (ni neznano tudi pri nekaterih preprostih ljudstvih, kanibalizem z ubijanjem so raziskovalci opazovali tudi pri šimpanzih), drugi se jih lotijo šele, ko so že mrtvi.

Igra

Igra je zelo pomemben odnos v naravi. Igra je šola za življenje, zato jo najpogosteje opazujemo pri mladičih. Med igro se učijo spretnosti, ki jih bodo kasneje potrebovali za preživetje, kot na primer spretnosti pri lovu, borbi za samico, itd.

Razmnoževanje

Posamezniki v naravi so vedno minljivi, kratkoživi, a z razmnoževanjem vrsti, ki ji pripadajo, omogočajo dolgo življenje – v primeru živih fosilov skoraj nesmrtnost! Za spolno obliko razmnoževanja, značilna je pri vseh višje razvitih organizmih, sta vedno potrebna dva osebka, samec in samica. Z razmnoževanjem se vrsta ne samo nadaljuje v prihodnost, z razmnoževanjem se tudi pomlajuje – v svoje vrste stalno dodaja mladiče, ki nadomeščajo tiste, ki so svoje obdobje preživeli. V kolikor je mladičev vsako leto več kakor tistih, ki poginejo, se vrsta z razmnoževanjem tudi številčno povečuje.

Agresija

Agresija je mešanica načinov obnašanja organizmov, ki služijo različnim namenom. Najpogosteje se izrazi med pripadniki iste vrste kot ena izmed oblik tekmovanja. Razvije se v primeru, ko dobrin v okolju ni dovolj, za tekmovanje pa je lahko dovolj tudi spomin (trenutni ali zapisan v genomu) na čase pomanjkanja. Dobrine, zaradi katerih pride do agresije, so hrana, voda, lahko je to zaklonišče ali ugoden prostor za mladiče. Kot dobrino v času razmnoževanja smatramo tudi predstavnike nasprotnega spola. Nekaj značilnih oblik agresije: 1. teritorialnost – viri hrane v okolju so pogosto tako zelo razpršeni, da jih ni mogoče obraniti pred sovrstniki. Bistveno lažje je varovati ozemlje, na katerem se ti viri nahajajo, ki ga imenujemo teritorij; 2. dominanca – pojavlja se pri vrstah, ki živijo v bolj ali manj organiziranih socialnih skupinah, pri katerih lahko vsaj teoretično vsak izmed njih postane vodja skupine (pri ljudeh bi bila značilna oblika dominančne agresije predvolilni boj in vse kar se dogaja pred in po tem!); 3. spolna – samci z agresijo prisilijo samice v spolni odnos ali z agresijo podaljšujejo medsebojno zvezo tudi po parjenju; 4. starševska – običajno blaga oblika agresije s katero starši vzgajajo potomce (občutek imam, kot da pri ljudeh počasi izginja iz nabora normalnih, naravnih agresivnih vedenj organizmov!); 5. plenilstvo – ni še povsem dognano, ali je plenilsko obnašanje umestno uvrstiti med agresije; 6. proti-plenilstvo – številni organizmi se proti plenilcem branijo z izkazovanjem agresije, ki običajno presega njihove dejanske zmožnosti obrambe. Nekako v stilu: »pes ki laja, ne grize«.