Originalno objavljeno v knjigi »Samo narava«, založba Modrijan, 2008

Prvo zavarovano območje, »Alpski varstveni park«, smo dobili leta 1924. Njegova površina je znašala manj kot desetina odstotka velikosti današnje Slovenije. Slikovita pokrajina okoli doline Sedmerih jezer je danes del Triglavskega narodnega parka, ki je še vedno edini narodni park pri nas. Površina zavarovanih območij pa je medtem narasla že na več kot deset odstotkov države, predvsem na račun nekaterih drugih oblik varovanja narave, kot so regijski parki, krajinski parki in rezervati. In to še ni vse. Nacionalni načrt predvideva, da bo do leta 2014 trajno zavarovana vsaj petina Slovenije.

Podoben trend širjenja zavarovanih območij zasledimo tudi drugod. Pred sto leti na našem planetu ni bilo zavarovanih območij, danes je tega deležnih približno trinajst odstotkov vse kopenske površine. Ob vsem tem se človeku kar samo utrne vprašanje, kolikšen delež planeta bo zavarovan na primer do leta 2100? Trideset, morda petdeset odstotkov? Nekateri strokovnjaki so prepričani da nič! Uh, kako obžalujem, da me takrat ne bo več tu, saj me res zanima, če imajo prav.

Človek ni eden, …

… človeka sta dva, je pred desetletji zapisal slovenski umetnik mnogih talentov, Frane Milčinski Ježek. Ideja se mu je utrnila ob opazovanju velikih premoženjskih razlik med ljudmi. Dve zelo različni podobi človeka ločijo tudi ekologi.

Prva opisuje človeka, ki je bil na Zemlji splošno razširjen pred nekaj sto leti. Danes ga najdemo le še v oddaljenih kotičkih amazonskega pragozda, za devetimi gorami in devetimi vodami Nove Gvineje ali visoko v izgubljenih himalajskih dolinah. Ekolog in eden prvih naravovarstvenih mislecev, Raymond Dasmann ga je poimenovali »ekosistemsko bitje«. To je precej preprost človek, ki izkorišča le dobrine ekosistema v katerem živi. Če jih porabi preveč, ostane brez vsega, zato se na moč trudi, da do tega ne pride. Z dobrinami ravna kot dober gospodar.

Mene, tebe, ki to bereš, in večino ostalih ljudi, je Ray opisal kot »biosferska bitja«. Nastali smo postopoma iz ekosistemskih prednikov. Preobrazba se je začela z velikimi geografskimi odkritji, zaključila se je, ko je Svet postal globalna vas; ko smo prerasli okvire svojih ekosistemov in si podredili celotno življenje na planetu – celotno biosfero. Ko biosferska bitja izčrpamo dobrine v svoji okolici, se lotimo izkoriščanja drugje, na drugem koncu sveta, v drugem ekosistemu in jih potem za smešno ceno prodamo nekam na tretjo stran zemeljske oble. Naše preživetje ni več odvisno od ekosistema v katerem živimo, zato lahko v njem pustošimo brez vsake kazni. Zaslepljeni z enostavnim in prepoceni dostopom do oddaljenih dobrin, živimo kot prototip gospodarja najslabše vrste – izkoriščamo, izkoriščamo, izkoriščamo.

Osnova vseh težav v naravi, ki jih danes rešujemo z zavarovanimi območji, je prav prehod človeka od ekosistemskega k biosferskemu bitju. Dokler so vsi ljudje živeli ekosistemsko, ni bilo potrebe po zavarovanih območjih. Danes, ko delujemo kot biosferska bitja, lahko naravo ohranimo le na posebej za to določenih območjih. Svojevrsten paradoks pa je, da tudi v vlogi varstvenikov teh območij delujemo kot biosferska bitja.

Začaran krog

O donosnem gospodarstvu sanja vsaka družba. Vsi si želimo uspešnih podjetij, ki kujejo dobiček. Večji kot je, večje je blagostanje in več od gospodarstva ima celotna družba. V našem sistemu pa gospodarstvo nikoli ne teče tako dobro, da ne bi moglo še bolje. Zato si vsaka družba želi gospodarske rasti. Ta je povezana z vse večjim obremenjevanjem okolja, saj potegne za sabo večjo porabo energije in večjo porabo naravnih dobrin.

Gospodarsko uspešne družbe del dobička namenjajo za varovanje okolja. To je nekakšen odpustek za povzročeno škodo v naravi, ki pa niti približno ne dosega dejanske višine. Poleg tega je dobiček, iz katerega pridejo sredstva, nastal na račun še enega litra pokurjene Venezuelske nafte več, ki se je spremenila v toplogredni plin, še enega kilovata energije iz elektrarne več, ki je zmaličila reko, še enega posekanega drevesa v Indoneziji več, na katerem so se pregugavali giboni, še enega kilograma sladkorja v Braziliji več, pridelanega na novo izkrčenem delu pragozda, še enega komunikacijskega stolpa mobilne telefonije sredi kočevskih gozdov več, itd. Celoten varstveni sistem je zato začaran krog brez konca: gospodarstvo obremenjuje okolje, za katerega mora z delom dobička vsaj malo poskrbeti. Bolj ko ga obremenjuje, več mora prispevati, to pa zmore le, če ima tudi večji dobiček, zaradi katerega okolje še bolj trpi.

Dodaten problem pri vsem skupaj je biosferski pristop: dobiček se kuje na enem koncu planeta, odpustki pa se plačujejo povsem drugje. S tem se povsem zameglijo slabi učinki varovanja narave na globalni ravni. Zavarovana območja, ki jih vzdržujejo ljudje, namreč težav ogrožene narave na planetu ne rešujejo. Le začasno jih odpravljajo tako, da probleme prenašajo iz enega, običajno razvitega konca Zemlje, na drug, običajno nerazvit konec sveta, kjer se – daleč od naših oči – še potencirajo. Narava pa je ena sama. Pa da ne bo nesporazuma: vsekakor je bolje, da se vsaj del dobička preusmeri v varovanje narave, kakor da bi z njim samo polnili žepe. A za trajno rešitev bo treba prekiniti začaran krog. Začeti bomo morali pri našem osebnem biosferskem pohlepu, ki je s tem, ko nas ves čas nagovarja k čim večjemu izkoriščanju dobrin, motor vseh težav.

Dileme zavarovanih območij

Tudi sicer nekateri strokovnjaki menijo, da je usoda zavarovanih območij negotova in da njihov pozitiven učinek na naravo ni trajen. Res pa je, da prave alternative zaenkrat še ni. Eno od vprašanj je, kako varovati nekaj tako kompleksnega in dinamičnega kot je narava, na tako majhnih, statičnih in nepovezanih zaplatah zavarovane zemlje ali vode? Če ne drugega se razmere, ki naj bi jih varovali na teh »otokih«, stalno spreminjajo. Ali kakor težavo slikovito opiše Peter Skoberne, naš dolgoletni profesionalni naravovarstvenik: »Zaradi segrevanja ozračja nam Triglavski ledenik, edini v Sloveniji, kopni pred očmi. Kako si drzne, ko pa je zavarovan!«. Bomo morali torej stalno spreminjati in prilagajati tudi meje zavarovanih območij?

Že danes je jasno, da bo za preživetje vseh ljudi tretjina, morda tudi polovica zavarovane celotne površine na planetu premalo, če bomo z naravo gospodarili kot do sedaj. To preprosto pomeni, da se bomo morali povsod, tudi na nezavarovanih delih planeta, naučiti živeti ekosistemsko. Ko nam bo to uspelo, zavarovanih območij ne bomo potrebovali več.

Misel o »nič zavarovanih območjih« do leta 2100, torej ni pesimistična, temveč optimistična (v vseh pomenih besede!). Ne bo jih, ker jih ne bomo več potrebovali: »Juhuhu!«. Naučili se bomo živeti trajnostno in planet bo postal en velik, prijazen rezervat za vsa živa bitja. A ne sprašujte me, kako bomo to dosegli. Ob današnjem človeku, ki mu nekaj pomenita le še za magnitudo večji avto od sosedovega in razvada, da sredi zime kupi sveže jagode, si prehoda nazaj v ekosistemsko bitje ne morem niti predstavljati. Tudi ne bi bilo prvič, da bi si strokovnjaki zamislili »idealno« družbo, za katero bi se kasneje izkazalo, da na tem planetu, v tem času in v teh razmerah ni uresničljiva. Zadnji, ki so nekaj takega poizkusili, so bili Marx, Engels in Lenin. Po drugi strani pa, planeta zamenjati resda ne moremo, čas na njem pa teče in razmere se spreminjajo. Kdo ve kako se bomo spremenili tudi mi, ko nas bo naša kratkovidnost prignala do roba.

Kako daleč smo v poizkusih reševanja ogrožene narave

Da naravnih dobrin na način kot to počnemo danes ne bomo mogli izkoriščati v nedogled, menda že vemo. Mnogi tudi že opažajo omejitve trenutnega sistema zavarovanih območij in se zavedajo, da življenja ljudi ne bo mogoče kar tako vrniti v petnajsto stoletje. Strokovnjaki po vsem svetu zato iščejo nove rešitve. Ena so rezervati, ki se vzdržujejo sami z delovanjem naravnih mehanizmov. Edini človekov poseg v njih je trajna prepoved vseh posegov, tudi vzdrževalnih. Druga, ki je nastala pod okriljem UNESCA, se imenuje biosferni rezervat. Tretja, najnovejša, Narava 2000, ima evropski pečat. Obe zadnji imata širok pristop do varovanja naravne (in kulturne) dediščine. Človeka ne izključujeta iz zavarovanega prostora. Vzpodbujata ga, da na njem ostane in z njim gospodari trajnostno. Pri tem pa je veliko težav. Verjetno največja je, kako breme varovanja porazdeliti med vse ljudi, ne le med tiste, ki tam živijo in se pri tem še izogniti pastem, ki jih postavlja biosferski človek. A nagrada, ki nas čaka na koncu poti, je vabljiva. Morda zadnja možnost za življenje brez velikih, nepričakovanih pretresov, sicer z nekaj zlata manj v žepu a nekaj prostora več v duši.