Dve leti je že kar sem govoril z gospodom, ki pogosto obiskuje gozd na jugozahodu Ljubljane, na zemljevidih označen z imenom Log. Nekateri gozd poznamo tudi pod izrazom Mestni log, drugi kot Črni log. Okoli 150 ha prvovrstno zanemarjenega, maksimalno fotogeničnega gozda, v katerem bi lahko posneli slovensko inačico filma »Južnaška uteha«. Od dreves prevladujejo hrasti (tudi mogočni so med njimi!), jelše in smreke, veliko je izruvanih skupaj s koreninami, debla so obložena z debelim slojem mahu. Ko sem gospodu povedal, da sem zaposlen na Nacionalnem inštitutu za biologijo mi je kot zanimivost navrgel, da tu vsako pomlad ljudje, ki živijo v okolici, nosijo polna vedra nenavadno modrih žab. Tudi modre žabe imamo v Sloveniji sem mu razložil in mu opisal plavčke (Rana arvalis) v spomladanski opravi, ki sem jih nekajkrat prej že opazoval v Krakovskem gozdu. Da so to sicer povsem običajne, rjave žabe, ki se prebarvajo v času svatovanja in to le za nekaj dni je sprejel nekoliko z obotavljanjem. Znana mrestišča teh žab so še v Podravju in Pomurju. Tudi na Ljubljanskem barju naj bi živeli (če se prav spominjam, je nekaj o tem pisal M. Vogrin v Gei, druge reference, če jih bom dobil, bom vključil naknadno), čeprav kakšnega zapisa o konkretnem, masovnem mrestišču plavčkov na barju ne poznam. Lahko pa se o tem seveda tudi motim, saj dogodkom v zvezi z dvoživkami na sledim prav zavzeto. Kakor koli, zgodba, ki sem jo izvedel od gospoda, se mi je takrat zdela kot nekakšna legenda o modrih žabah, ki je nihče noče preveriti, da ne bi izgubila mističnega pridaha. Vseeno sem po pogovoru z njim sklenil, da jo bom ob prvi priliki raziskal, a naslednje leto sem na vse skupaj pozabil.

V marcu 2010 je nekaj članov herpetološkega društva po elektronskih medijih sporočilo novico, da so na Ljubljanskem barju v bližini deponije smeti našli nekaj deset plavčkov. Priložili so fotografije iz katerih sem razbral, da to verjetno ni v Logu. Zame dovolj, da sem se spomnil na gospoda in se 27. marca 2010 odpravil potrditi ali ovreči, vsaj zame, veliko legendo o modrih žabah v vedrih.

Na vzhodnem delu Loga je sredi gozda nekaj podolgovatih, že dodobra zamočvirjenih in poplavljenih kotanj s številnimi zalivi, ki jih poznam še iz časov, ko sem v gozd zahajal kot srednješolec. Dan je bil kljub marcu aprilski – malo sonca, malo oblakov in tudi nekaj dežja. Kot zanalašč za fotografiranje v gozdu, kjer direktna sončna svetloba načeloma prej moti kot koristi. Ko sem se močvirju bližal, sem vlekel na ušesa, če bi kje zaslišal zamolklo godrnjanje, ki ga spuščajo plavčki v času parjenja. Pa ni bilo nič. Toliko bolj sem bil presenečen, ko se mi je kakšnih 20 metrov od močvirja skozi veje odprl pogled na skupino sinje modrih žab.

Območja nisem preiskal sistematično, našel pa sem šest mrestišč plavčkov. Mimo grede, naj mi kdo sporoči na davorin.tome@gmail.com, kako imenujemo skupino žab na mrestišču. Jata ni, čreda ali krdelo tudi ne. Pojav pa je dovolj markanten, da svoje ime morda ima, pa ga ne poznam. Na vsakem mrestišču sem z metodo hitrega štetja, ki jo sicer uporabljam za štetje velikih jat letečih ptic, ocenil vsako skupino na 200 do 300 živo modrih samcev. Samice ostanejo tudi spomladi rjave, videti pa jih ni bilo. Kakor sem opazil kasneje je praktično vsak samec imel svojo pod sabo, tako da so bile vse skrite pod vodno gladino. Na vsakem mrestišču je bilo torej vsaj 500 žab, na vseh šestih verjetno nekaj tisoč. Količino mresta bi lahko meril v desetinah kvadratnih metrov. Ker sem večino časa posvetil fotografiranju, sem veliko žab verjetno tudi spregledal, tako osebkov, kot morda tudi mrestišč. Morda sem spregledal v gozdu celo še kakšno mlako. V Logu je tako po moji hitri oceni več kakor 5000 plavčkov, ne bi bil pa presenečen, če celo več kot 10.000. Sicer pa, zanimiva tema za diplomo ali seminarsko nalogo kakšnega biologa v nastajanju. Ljudi z vedri pa nisem srečal, kar seveda še ne pomeni, da jih tudi ni. Naravovarstveniki v pozor!