Leta 1981 so Lačni Franzi izdali svojo prvo ploščo z naslovom Ikebana. Za tiste, ki ste mlajši od dvajset let in ne veste: Lačni Franz je bil nekoč vokalno inštrumentalni ansambel, ki smo ga poslušali pretežno mi, ki takrat še nismo imeli dvajset let. Starejši so ob njihovi muziki le zavijali z očmi in si mašili ušesa, podobno kakor danes delamo mi, ko zaslišimo kakšen tehno štanc. Na plošči je bila tudi pesem »Bitles«, na katero se spomnim vsaj enkrat letno, …, ko se v naše kraje po koncu zime vrnejo pribe (Vanellus vanellus). To so črno-bele ptice velikosti goloba. Pogojni refleks se je razvil zaradi začetne rime v pesmi, ki gre: »Frizure krojile so svet, in na žalost danes ga spet«. Frizura je značilen del pribine oprave. Tudi po frizuri pribo takoj ločimo od ostalih vrst ptic.

Verjetno najpomembnejše gnezditveno območje za pribo v Sloveniji je Ljubljansko barje. Priba ni ptica iz povprečnih človeških predstav, ptica, ki leta z drevesa na drevo. Vse življenje preživi na tleh, na travnikih, najraje na rahlo močvirnih, ker na njih trava raste počasi. S telesom, kot ga ima, spretno hodi le dokler je trava nizka. Ko enkrat zraste je že težje. Nekako tako težko, kot bi bilo nam, če bi hodili po meter debeli, sveže zapadli snežni odeji brez krpelj. In po obsežnih travnikih s počasi rastočo travo je (bilo) Barje poznano daleč naokoli.

Zimo pribe preživijo v krajih, ki so tradicionalno brez snega. Ne trudijo se s selitvijo v zelo oddaljene kraje, globoko nekje v Afriki, mokrišča okoli Sredozemlja jim povsem ustrezajo. V drugi polovici februarja se na Barju pojavijo prve, ki pa ne ostanejo. Čez dan ali dva odletijo naprej, še bolj proti severu, vse do Skandinavije.

V drugi polovici marca se jate selečih prib povečajo v stotine, včasih tudi tisoče ptic. Tudi te večinoma odletijo naprej, nekaj pa jih ostane in na Barju naredijo gnezda. Kakor se za pravo travniško ptico spodobi, seveda, sredi travnika. V gnezdo samica znese štiri jajca, ki so tako mojstrsko obarvana, da so kljub nizki travi povsem neopazna. Neizkušen človek, ki bi jih iskal, bi jih prej pohodil, kakor zagledal, čeprav sploh niso skrita. Ker pa je močvirnih travnikov na Barju vedno manj, jih vse več gnezdo naredi sredi njive. Tu pa niti ptice, niti njihova gnezda pred plenilci niso tako dobro skrita kakor na travi. Na njivah pribe pestijo tudi druge težave. Ne glede na to, kako dobro so jajca zakamuflirana, ko jih povozi traktor s plugom ali brano, so uničena.

Pribe smo na Barju prvič prešteli pred dvajsetimi leti. Samo na vzhodnem delu jih je gnezdilo okoli 150 parov, večinoma po travnikih. Pet let kasneje jih je bilo le še 40. Še pet let kasneje, torej v začetku tega tisočletja, jih je diplomantka Katarina Aleš preštela še nekaj manj. Ugotovila je tudi, da so bile skoraj vse na njivah. Še naslednjih pet let kasneje sva pribe s Katarino preštela ponovno, gnezdilo jih je trideset. Na Barju se je tako populacija pribe od leta 1990 do 2007 zmanjšala za vsaj petkrat.

Veliko? Opisano zmanjšanje se vam verjetno niti ne zdi tako veliko, da bi se o njem sploh opredeljevali, a povem vam, vse je stvar valute. Predstavljajte si, da imate v delnicah naloženih 150 milijonov, pa vam kriza premoženje tako rekoč čez noč osuje na borih 30 milijončkov. Petnajst let za vrsto, ki živi na Barju že več kot 1000 let je namreč praktično čez noč. Se vam zdi petkratno zmanjšanje premoženja dovolj velika sprememba, da bi bilo vredno o njej razmišljati in po možnosti tudi kaj ukreniti? Primerjava z delnicami pa ni le figurativna. Ni le trik, ki naj bi vas čustveno nekoliko bolj približal usodi ptice. Upadanje števila prib v okolju je premočrten odraz sprememb v naravi, narava pa je naša skupna naložba za prihodnost.

Čez dve leti bomo pribe verjetno šteli ponovno. Že danes napovedujem, da jih bo takrat še manj. Enkrat sem o pribi na Barju že pisal. Že takrat je bilo jasno, da se njeno število zmanjšuje. Na podlagi trenda sem ocenil, da jih ob takšni dinamiki do leta 2030 ne bo več. Danes je jasno, da se moja napoved uresničuje do zadnje podrobnosti! Verjemite, raje bi videl, da se ne bi, tudi če bi mi zaradi tega očitali, da sem pretiraval, ali da napovedujem kot kak meteorolog.

Akademsko je bila priba na Barju deležna že kar izjemne pozornosti. Raziskovali smo jo, šteli gnezdeče pare in podatke objavljali. Danes lahko ugotovimo, da so raziskave svoje delo opravile in opravile so ga zelo dobro. Z njihovo pomočjo vemo, kaj se s pribo dogaja, dovolj dobro vemo tudi zakaj. Dogaja pa se kljub temu še kar naprej, saj raziskavam manjka pika na i, ki se imenuje naravovarstveni menedžment.

Večina ozemlja na Barju je v privatnih rokah. Kmetje so materialno, socialno, zgodovinsko in tudi politično stimulirani, da na svoji zemlji gospodarijo tako, da si izboljšujejo svoj ekonomski položaj. Nič nenavadnega, na tem vlaku smo vsi. Pehanje za dobrinami je postala stalnica vseh nas.

Od močvirnega travnika, kjer se priba počuti dobro, kmetje nimajo nič, dokler ga ne spremenijo v njivo ali pašnik. Zaradi tega je na Barju vedno več pašnikov in njiv, od katerih pa priba nima nič, ali kvečjemu težave. Ne verjamem, da je kmetom za ptice pri tem povsem vseeno. Kar nekaj jih namreč poznam, in vem, da tudi sami zaskrbljeno opazujejo spremembe v naravi, ki si sledijo že nekaj desetletij. A njihove odločitve se rojevajo v primežu skrbi za naravo in skrbi, če povem nekoliko bolj slikovito, da bodo življenje končali ob kruhu in vodi, medtem ko sosedje ne bodo zmogli pojesti vse potice z obložene mize. Bodimo pošteni, vsi smo krvavi pod kožo, nihče med nami se takšnemu razmišljanju ne more povsem izogniti. Zato pa ljudje, ko so pred tako pomembno odločitvijo, kot je na primer tudi sprememba namembnosti zemlje na območjih z ohranjeno naravo, potrebujejo spodbudo in pomoč, da enkrat naredijo nekaj drugače kakor večina od njih pričakuje. Na Barje je pomoč prišla v obliki krajinskega parka.

Oktobra 2008 je bilo z uredbo Vlade republike Slovenije Ljubljansko barje, po desetletjih pregovarjanj in usklajevanj med občinami, razglašeno za krajinski park. Park ni bil ustanovljen zaradi prestiža, da bi imeli s tem v Sloveniji še nekaj odstotkov več zavarovanih površin, in bi se po tem merilu povzpeli po lestvici evropskih držav še nekoliko višje, kot tako ali tako že smo. Vsaj upam, da ne zato. Ustanovljen je bil z namenom, da se bomo v pritisku ekonomske logike trenutnega preživetja posameznikov lažje spopadali s težavami ohranjanja narave, ki pomeni dolgoročno preživetje vseh. Kar sem opisal zgoraj namreč ni samo težava neke ptice na Barju, ali samo težava barjanskih kmetov. To je težava vseh vrst in vseh nas. Težava, kako najti zadovoljivo ravnovesje med ohranjeno naravo in potico na mizi.