V naravi so vrste med sabo razporejene razpršeno, ali pa se združujejo v skupine. Vse je odvisno od njihovih navad, razpoložljivega prostora in količine hrane. Če je vsega dovolj, osebki pa se med sabo tolerirajo, lahko tudi telesno velike vrste agresivnih živali živijo v več tisoč-glavi koloniji, znotraj katere so razdalje med osebki manjše od dolžine telesa.
Velike kolonije so pogosto vezane na morja – zaradi hrane. Teoretično bi na kopnem poteklo kar nekaj časa potem, ko bi velika skupina izčrpala vso hrano, predno bi se ponovno obnovila. V tem času bi bilo območje precej negostoljubno, zato nenaseljeno. V praksi pa se zaradi težav z obnavljanjem zalog hrane na kopnem običajno vzpostavi ravnovesje, ki skozi ves čas vzdržuje neko ravno prav majhno število organizmov. V morjih tokovi sproti nadomeščajo kar potrošijo prebivalci, zato se tu lažje razvijejo stalna območja z veliko pestrostjo življenja.
Tudi nekatere vrste, ki živijo na kopnem, izkoriščajo konstantno ponudbo hrane v morju za vzdrževanje velikih populacij. Primer so ptice, ki gnezdijo na ptičjih pečinah. To so navpične obmorske stene, s tujko jih imenujemo klifi, okrušene in razbrazdane od oceanskih valov in viharjev. Tu ptice najdejo vse, kar potrebujejo za uspešno gnezdenje – mir pred plenilci in v morju obilje hrane za mladiče. Na manjših pečinah gnezda štejemo v stotinah, na večjih v milijonih. V Evropi so med največjimi ptičje pečine na Islandiji.Ptičje pečine na Islandiji so dobro označene na zemljevidih in tudi na tablah v naravi. Veliko je takšnih, do katerih ni potrebno hoditi več kakor eno uro. Na primer; Hafnaberg, Latrabjerk, Bufubjark, Dyrholaey. Največja, tudi v Evropskem merilu je pečina Latrabjerk, na severozahodu Islandije. Do začetka pečine vodi slaba, makadamska cesta, od tod dalje je potrebno peš. Pečina je 14 kilometrov dolga in visoka med 100 in 400 metri. Ocenjujejo, da na njej vsako leto gnezdi prek milijona parov ptic.
Na prenekaterih pečinah se domačinom ptice, zaradi tako zgoščenih populacij, še danes izplača loviti za hrano, redno tudi nabirajo njihova jajca. Na Latrabjergu je izkoriščanje vseh naravnih dobrin prepovedano, zato so ptice tu do ljudi dokaj zaupljive. Marsikatero si lahko do podrobnosti ogledaš z razdalje parih metrov. Enostavno uležeš se na trebuh in pogledaš preko roba, kjer se ti odpre pogled na ptičji živ-žav. Malo pozornosti je potrebno le, če si med tistimi, ki se jim rado od višine zvrti – nekaj sto metrov navpičnice do morja je kar veliko! Za ogled ptic, ki si za gnezdenje izberejo od roba pečine nekoliko bolj oddaljene skalne police, je dobro imeti s sabo kakšen daljnogled. In še ena dobra lastnost ptičjih pečin tako visoko na severu kot je Islandija. V času gnezdenja, to je junija in julija, lahko ptice opazujemo 24 ur na dan, saj noči ni.
Ponudba ptic na islandskih pečinah je velika. Veliko je vrst in večina jih ima na pečinah velike populacije. Največ je tenkokljunih lumen in triprstih galebov. Lumne se na skalnih policah dobesedno stiskajo druga ob drugo, galebi imajo radi okoli sebe, vsaj na dosegu kljuna mir. Debelokljune lumne so manj pogoste. Če si pri opazovanju ne vzamemo dovolj časa jih hitro tudi zamenjamo za tankokljune, saj smo pri ocenjevanju debeline kljuna pogosto v dilemi – razlika pri obeh vrstah za nevajeno oko ni ne vem kako dobro opazna. Bolj zanesljivo ju ločimo po svetli črti tik nad kljunom.
Nekoliko bolj nenavadnega videza so male njorke. Perje imajo tako zamolklo črne barve, da se od njih ne odbije niti najmočnejši sončni žarek. Prav tako črnega, drobnega očesa zato na ptici pogosto sploh ne opazimo. Kljun imajo kratek, ozek in nenavadno visok. Ko zehajo, se zasveti živo rumeno-oranžno obarvana notranjost ust.
Viharniki so na severnem delu Atlantskega oceana ekološki nadomestki albatrosov, ki do evropskih obal pridejo le poredko. Oboji so izvrstni jadralci, v zraku dobro izkoriščajo stalne oceanske vetrove. Ledni viharniki, ena izmed pogostejših vrst ptic na Islandskih pečinah, delujejo sproščeno, ko se ure in ure spreletavajo, a slej ko prej morajo tudi na trdna tla. Takrat se jim življenje vidno zaplete. Večina jih je, ko sem jih opazoval, naredila po pet ali več velikih krogov od pečin do odprtega morja in nazaj, preden so našli primerno skalno polico za pristanek in potem na njej, po nadaljnjih petih krogih uspešno, četudi vratolomno pristali.
Mormon je zaradi svojega velikega, pisanega kljuna maskota ptičjih pečin. Prav zaradi izstopajočega kljuna ima tudi druga slovenska imena, kot sta morska papiga in klovn. Za razliko od ostalih ptic v pečinah ne gnezdi na skalnih policah temveč globoko v rovu tik pod robom pečine, ki je prekrit z debelo plastjo prsti. Rov si izkoplje sam. Med poletom deluje dokaj negotovo. Da ohranja višino mora z majhnimi perutmi mahati na vso moč. Manj primerne peruti za letenje skozi zrak se izkažejo kot odličen pripomoček za letenje skozi vodo. Mormoni se med lovom za ribami potopijo tudi več kot 50 m globoko.
