Nekatere vrste ptic občudujemo zaradi pisanih barv, druge zaradi neobičajnih navad, polojnika si zapomnimo po dolgih, rdečih nogah – prilagoditev (vsaj kar se dolžine tiče) na hojo v plitvih vodah.
V Sloveniji je še v prejšnjem stoletju veljal za redko vrsto, tako v času preleta kot med gnezdenjem. Od začetka devetdesetih je reden gnezdilec Sečoveljskih solin. Od prvih gnezd takrat je do danes število naraslo na prek petdeset, gnezdišča pa so se razširila še na Strunjanske soline in Škocjansko zatok. Leta 1996 je (verjetno) prvič par speljal mladiče tudi na Štajerskem, v ormoških bazenih.
Polojnik je značilna močvirska ptica. Pred plenilci se brani tako, da za njimi opreza – opazi jih, ko so še daleč in ima tako čas da se v miru umakne ali pobegne. Zaradi te navade ni v njegovi naravi, da bi se skrival v visoki vegetaciji, od koder bi imel zastrt pogled nad okolico. Večino časa preživi na povsem odprtih površinah, kjer ga brez težav opazujemo. Soline z borno vegetacijo in plitvimi bazeni so pri nas njegovo optimalno prebivališče.
Vsi polojniki imajo dolge in rdeče noge, zelo različni med sabo so po obarvanosti na glavi. Od takšnih, ki imajo povsem belo perje do takšnih z različnimi vzorci črnine. V vzorcih na glavi ne iščite razlike v spolih – človeka hitro zavede, da tiste s črno glavo nekritično proglasi za samce, tiste z belo pa za samice – kot da se vsi v naravi zgledujejo po klasični opravi ženina in neveste. Bolj zanesljivo se spola ločita po obarvanosti hrbta. Samci imajo črnega (desni osebek na sliki), samice pa temno rjavega (levi osebek na sliki). V soncu je razlika očitna, v razpršeni svetlobi oblačnega dne manj.
Marca se polojniki vrnejo iz prezimovališč v Evropo. Že na selitvi se začne romanca v močvirju – ljubezensko življenje, ki v goli pokrajini solin očem ni prav nič skrito. Po urah zavzetega iskanja hrane v plitvi vodi sta si samec in samica vedno bližje drug drugemu. Težko je na podlagi nesistematičnih opazovanj zaključiti kdo da iniciativo, a vtis je, da se resno dvorjenje obeta šele takrat, ko na to pristane samica. Samcu to sporoči z držo telesa. Iz pokončnega se premakne v vodoravni položaj. Signal je zelo razločen tudi za naključnega opazovalca, saj je evidentno, da v takšnem položaju telesa ne more oprezati za plenilci, težko hodi, ne doseže niti hrane v vodi. Pravo delo za samca se takrat začne. Kar nekaj časa se ji dobrika, zdaj na levi, potem na desni strani in spet nazaj, ter vsake toliko s kljunom počofota.
Samo parjenje, ki sledi, je kot eksplozija bombe – kratko, burno in z resnimi posledicami. Samec skoči samici na hrbet, ob kriljenju s perutmi (verjetno predvsem zaradi lovljenja ravnotežja) stakneta kloaki in v dveh sekundah je vsega konec. Vsaj do naslednje (s)eksplozije, ki lahko sledi že čez eno uro.
Po končanem glavnem obredu sledi občudovanj vredna scena. Čeprav sta ptici svojo biološko dolžnost (načeloma) opravili, se tesno druga ob drugi sprehodita še nekaj korakov naprej, ob tem jima oči žarijo od neizmerne ljubezni. No, vsaj tako si je ta del romance, ki po parjenju nikoli ne izostane, interpretiral romantično razpoložen opazovalec. Kako deluje vam, si lahko ogledate na spodnji sliki.
V maju samica v skromno gnezdo na goli, razgledni brežini, po možnosti na kakšnem otoku ali nasipu, nedostopno kopenskim plenilcem, znese štiri jajca, iz katerih se po slabem mesecu dni izvalijo mladiči.
Mladiči so poraščeni s puhom. Že takoj po izvalitvi so dovolj močni, da gnezdo zapustijo in samostojno odkorakajo v svet po kopnem ali po vodi. Starši nad njimi bdijo kot angel varuh, jih branijo pred plenilci in s svojim vzgledom učijo preživetja, hrano pa si morajo iskati sami. Šola je trda! Vsi ne dočakajo zaključka zadnjega razreda v septembru, oktobru, ko odletijo nazaj v prezimovališča.
Še nekaj dni po izvalitvi se mladiči, če je jutro hladno ali opoldansko sonce premočno, zatečejo pod perut odraslih. Pri tako dolgonogih starših to ni najbolj enostavno, saj jim ne sežejo niti do »popka«. S prošnjami morajo najprej doseči, da počepnejo (biološko bi to opisali, da se s prstov spustijo na podplate), nato pa se eden za drugim zatečejo v zavetje peruti. Vse tako kaže, da jih starši močno privijejo ob telo, saj se zgodi, da ljubeči objem peruti, ko vstanejo, popusti prepozno, tako da mladiči za kratek čas obvisijo visoko v zraku. Morda pa je to le prva lekcija, ki jim bo v življenju prišla še kako prav. Kako je to, ko pod nogami izgubiš tla.
Fotografije so nastale v Dinjiških solinah in na Velem blatu na otoku Pagu. V prežo, ki sem jo postavil v bližini območja zadrževanja polojnikov, sem hodil več dni, zgodaj zjutraj, še v temi. Tako se ptice (verjetno) niso zavedale moje prisotnosti in so bile tudi med večurnim fotografiranjem sproščene.
