V Sloveniji imamo nekaj čez 200 gnezdečih vrst ptic od katerih je v (že precej zastarelem!) nacionalnem rdečem seznamu kar okoli tri četrtina zavedenih kot ogroženih. Med njimi so tako vrste, ki so bile ogrožene v preteklosti, danes pa niso več, kot tudi takšne, pri katerih število gnezdečih parov vsako leto štejemo na prste obeh rok. Tudi naše najbolj ogrožene ptice pa so izven Slovenije pogosto še relativno številčne. Škurhov, npr. je pri nas manj kakor 10 parov, a po celi Evropi jih gnezdi še skoraj 300.000, skupaj z Azijskimi populacijami jih je okrogel milijonček. Čisto nekaj drugega je, ko v naravi opazuješ vrsto, pri kateri se celotna svetovna populacija ceni na borih 500 prostoživečih osebkov, od katerih jih le okoli polovica tudi gnezdi. Ko opazuješ tako redko vrsto se ti roke zatresejo, dlani oznojijo, srčni utrip ponori, kolena pa zašibijo – nič od naštetega ne pomaga, ko želiš umiriti in zbistriti sliko v daljnogledu!

Zaradi izjemne redkosti mednarodna zveza za ohranitev narave (IUCN) klavžarja uvršča v najvišjo kategorijo, med kritično ogrožene vrste. Še pred nekaj stoletji je bil pogost in razširjen po celi severni Afriki in na bližnjem vzhodu. Potrjeno je gnezdil tudi v južni Evropi, v državah kot so Španija, Italija, Švica, Nemčija in Avstrija. Prvi opis ptice je objavil naravoslovec Conrad Gessner leta 1555, kot model pri opisu mu je služil osebek odvzet iz narave v Švici. Sodeč po publikaciji Italijanskega naravoslovca Ulissa Aldrovandia, objavljeni na prehodu med 16. in 17. stoletjem, je klavžar morda gnezdil tudi na ozemlju današnje Slovenije.

Sto let po objavi dela Ulissa Aldrovandia je vrsta v Evropi že izumrla, kmalu za tem pa se je začela razkrajati tudi njena Afriška populacija. V začetku 20. stoletja je bila že razdeljena na vzhodni del (Turčija, Sirija) in zahodni del (Maroko). Medtem ko je vzhodna populacija do danes praktično izumrla (ostali so le posamezni osebki in nekaj 10 na pol udomačenih ptic v Turškem mestu Birecik), se populacija Maroških klavžarjev, edinih preostalih pravih prostoživečih ptic, nekako od začetka tega stoletja dalje počasi krepi. Ko je bila na minimumu, so raziskovalci prešteli okoli 50 aktivnih gnezd na leto, danes jih je enkrat več.

Kakor pri večini primerov velikega populacijskega upada neke vrste, so tudi pri klavžarju vzroki kompleksni, od naravnih do antropogenih. A ne povsem zgrešeno razmišljanje je, da so bili naravni pritiski na vrsto verjetno prisotni že od nekdaj, tako da so za tako obsežno in hitro zmanjševanje števila osebkov bolj odgovorni antropogeni dejavniki – od načrtnega ubijanja ptic, do strupljanja nevretenčarjev ter malih vretenčarjev s katerimi se hranijo in uničevanja življenjskega prostora.

Okoli 1000 klavžarjev danes živi v ujetništvu, v različnih vrtovih po celem svetu. V nekaterih vodijo resne programe, da bi nekoč vzgojili nove prostoživeče populacije. Nekaj uspehov na tem področju je že. Med 2004 in 2009 so v Španiji na prostost izpustili 190 v ujetništvu vzgojenih mladičev, ki so v bližnjih pečinah naredili majhno in dokaj nesamostojno pa vendar prostoživečo kolonijo. Majhne gnezditvene kolonije v prosti naravi naj bi bile tudi že v Nemčiji (Burghausen) in Avstriji (Salzburg). V Avstriji so z ultralahkimi letali mlade klavžarje celo učili pozabljenih selitvenih navad, da bi se pred hudimi zimami v Alpah umaknili v bolj mile Toskanske nižine. Pot, ki so jim jo začrtali raziskovalci, je vodila tudi preko Slovenije. Izkazalo pa se je, da je učenje ljudi, ki živijo ob zamišljeni selitveni poti bistveno bolj težavno od učenja ptic. Številnim namreč ne gre v račun, da dokaj zaupljiva ptica eksotičnega videza sredi njive ne čaka na to, da jo ustrelijo.

Ko smo v Maroku februarja 2016 klavžarje, manjša skupina biologov iz Slovenije, opazovali v njihovem naravnem življenjskem prostoru, sredi polpuščave in na obalnih previsnih stenah, je bila večina prisotnih mnenja, da tako grde ptice še v življenju niso videli. V začetku, od samega navdušenja, da opazujem eno najbolj ogroženih ptic na svetu in to »v živo«, na kaj takega niti pomislil nisem. Obremenjen z izjavami kolegov sem hitro popustil – imeli so kar prav. Klavžar je sicer velik in zelo eksotičnega videza, a za ptico nadpovprečno grd. V višino meri tri-četrt metra,črno perje se mu v močni svetlobi lesketa v modrih, vijoličnih in zelenih kovinskih odtenkih, glavo in del vratu ima neporaščeno, temno rdečo in zgubano, kakor da so ptice stare že več kot sto let. Odrasli imajo nad očmi črno liso, nad njo pa nekoliko nabreklo progo barve svežega smrklja, ki ga prehlajen pobalin razmaže na spodnjo stran mize, kadar ga nihče ne opazuje. A kaj bi vas prepričeval. Okusi so različni, prav lahko so komu klavžarji tudi nadpovprečno všeč. Da bodo le še dolgo med nami, potem si jih lahko vsakdo ogleda sam in se odloči, v katero skrinjico bi vrgel svoj glas, med ta grde ali med ta lepe!