Originalno objavljeno 2011 v Poletu (priloga Dela)

Orkanska burja (Pag)

Prepričanje

Trdno verjamem, da imam rad naravo bolj kakor povprečen Zemljan. Pravzaprav sem v to prepričan močneje, kot da so ljudje že stopili na Luno.

Kar pomnim rad hodim v živalske in botanične vrtove, akvarije, terarije, tudi v trgovine z malimi živalmi, skratka povsod, kjer imajo izložbe in v njih živali ali rastline. Res pa je, da tudi drugi ljudje obisk mesta radi zaokrožijo z ogledom takšne narave. Torej imajo tudi drugi radi naravo, vsaj malo.

Precej hodim v hribe. Tam mi ni do zbiranja štampiljk v planinski izkaznici in nabiranja kilometrine po dvatisočakih. Uživam v pogledu na življenje v pokrajini, ki ji je prav malo mar, kdo ima tisti trenutek zadnjo besedo v parlamentu, kdaj, če sploh se bo končala gospodarska kriza, v kateri trgovini so posezonski popusti in ali so silikonska res boljša od naravnih. Konec koncev, ko jih daš na spoj dveh cevi, oboja tesnijo. Na jesenskih izletih srečujem procesije planincev. Tudi oni imajo očitno radi naravo, čeprav je, sram jih bodi, v vsej evforiji skupinskega obiska kaj dosti niti ne doživijo. Zelo podobno je s poletnim dopustom ob morju; obvezno s potapljaško masko na nosu, da vidim, ali je po letu dni na dnu kaj novega življenja. V vodi pa moram ves čas paziti, da me ne povozi zagorel mišičnjak s tesno privito plavolasko na zadnjem sedežu vodnega motorja, ali da me kak razigran mladič v plastičnem čolničku z veslom ne kresne po glavi. Morje je poleti nepopisno polno ljudi in vsi so tam zato, da se v naravi odpočijejo – očitno imajo naravo radi.

Dinjiške soline (Pag)

 Vendar pa jaz iz ljubezni do narave delam tudi stvari, ki jih drugi ne počnejo in hodim v kraje, kamor drugi ne. Ure in ure prečepim v močvirju, kjer človeška noga že dolgo ni pustila odtisa. Sam med komarji, pijavkami, v nosnicah smrad po židkem blatu, ki je čez čas le še vonj, gledam, čakam, opazujem vse kar se premika in uživam. V naravo grem ko je vroče, ko dežuje, kadar piha veter ali je mraz, vseeno mi je, ali je to med tednom, čez vikend, podnevi ali ponoči, če sem doma ali na drugem koncu sveta!

Včasih, na cesti, mi pred kolesa avtomobila priskaklja žaba ali priteče jež. Takrat brezglavo in silovito zaviram, tudi če mi za ritjo vozi naložen vlačilec ali hruška polna betona. Rož že od osnovne šole dalje ne trgam več, tudi zvončkov in mačic za osmi marec ne, saj so lepe le na travniku ko so del narave, ko so ene izmed mnogih. Na različnih družabnih prireditvah, od koncertov, kino predstav do praznovanj obletnic koprnim od dolgega časa, zaživim šele ko sem sredi narave. Naj me pri tej priči zasuje vulkan, če ni to vse zato, ker imam naravo že prav nenormalno rad.

Krastače ob polni luni prečkajo cesto (Draga pri Igu)

Preblisk

Po drugi strani opažam, da naravi za mojo ljubezen ni kaj dosti mar. Živali uporabljajo vse mogoče zvijače, da se pred mano skrijejo, da pobegnejo takoj, ko me zaznajo in me na izletu pustijo nepotešenega. Bližje ko se jim vsiljujem, bolj se me bojijo, bolj bežijo. Čeprav jim v resnici ne želim nič žalega, kažejo vse znake nekoga, ki mu ni do moje družbe.

Ne da naravi ni do moje ljubezni, včasih se mi zdi, da me celo ne mara, in da se na vse kriplje trudi, da bi mi to tudi dopovedala. Za domače lončnice skrbim po navodilih vrtnarja, z njimi se celo pogovarjam, pa se mi prej ko slej posušijo. Raje naredijo samomor, kakor da bi živele z mano. Pozimi me je napadla vojska bakterij in virusov, da sem bil z zamašenim nosom, zatečenim grlom, počenim glasom in rdečimi očmi več kakor teden dni prikovan med štiri stene, obsojen na virtualni stik z naravo preko televizijskega ekrana. Dvakrat sem se do sedaj že basal z antibiotiki, ker se mi je po koži okoli vboda klopa razširil lep, simetričen, nežno rdeče obarvan obroč – prvi znak okužbe z borelijo. Polovico poletja sem šepal, ker so se mi bodice morskega ježka v podplatu zagnojile. In vse te težave samo zato ker imam naravo rad. Če bi mi bilo zanjo vseeno, ne bi rinil vanjo in izzival. Udobno bi živel v objemu naslanjača, kakor ves normalen svet.

Breza (Ljubljansko barje)

Pa sem se nekega majskega dne, ko sem dan preživljal na neobljudenem, sto krat sto metrov velikem otočku sredi Jadrana, obdanim z valovanjem morja in burinom, ki je vonjal po timijanu, samo jaz in stotine galebov okoli mene, zalotil pri razmišljanju: koliko ljubezni do narave je v resnici v meni? Imam naravo res rad zaradi narave ali morda zaradi sebe, ker le v naravi zadostim neki svoji, očitno zelo močni notranji potrebi? Tudi ljudje, ki imajo radi hitre avtomobile, jih gledajo, občudujejo, malikujejo zato, da s tem zadostijo svoji potrebi, ki je pač občutljiva na lesk konzerve nabite s stotinami konjev, ne zaradi avtov samih. Dobra knjiga se od preostalih loči po tem, da nam v skritih, tudi zdravnikom nepoznanih globinah telesa premakne velik kamen, ki nas potem še dolgo tišči, ne po tem, ker je natisnjena na dobrem papirju, v barvah ali ker je poceni.

Drevesasta praprot (Tasmanija)

Po drugi strani, če imam naravo rad zaradi narave in ne zaradi sebe, zakaj me ne moti pogled na živali v vrtovih, ki so končale za rešetkami, ne da bi bile obtožene zločina? Zakaj se jezim, kadar se vlije ploha še preden sem pod streho, če imam naravo res rad? Prijatelja sem poprosil, da me je s čolnom peljal na sto krat sto metrov velik otoček sredi Jadrana, da bi preživel nekaj časa z galebi. Oni si tega gotovo niso želeli. To vem! Dokler se ob zapuščeni svetilniški zgradbi na sredini otoka nisem umiril in potuhnil, so prav nervozno letali okoli mene, me obmetavali z iztrebki in vame metali kamenje. Ko dobro pomislim, nisem bil dosti drugačen od tistih bakterij in virusov pozimi, ki so se za teden dni naselili v mojem telesu in sem se jih hotel čim prej znebiti. Če bi imel naravo res rad zaradi narave, si tega izleta ne bi želel, tako pa sem otok proti večeru zapustil navdušen in prevzet nad spoznanji o galebih.

Čebelar (Pag)

Premislek

Ljudje smo le ena izmed pestrega nabora naravnih vrst. Kakor vsa druga živa bitja smo odvisni od dobrin iz narave, zato smo in bomo vedno pod močnim vplivom zakonov narave. Zaradi obilice časa, ki ga imamo za razmišljanje in učenje, zaradi sposobnosti kopičenja znanja in predvidevanja, naše življenje poleg naravnih oblikujejo tudi filozofski, moralni, znanstveni, politični vidiki, v čemer smo bolj ali manj edinstveni na planetu.

Zasuti s pravili novih vidikov oblikovanja življenja opažamo, da z naravo počasi izgubljamo stik. Pozabljamo od kod prideta mleko in meso, pozabljamo, da solata ne zraste v trgovini, da reka ne izvira iz vodovodne pipe, da je ponoči, kadar ne sveti luna, prekleto temno. Da se s tono težkim avtomobilom lahko odpeljemo okoli vogala po kilogram težko štruco kruha in da imamo pozimi, ko od mraza poka led na rekah v stanovanju poletje, se nam po novem zdi osnovna človekova pravica in ne škodljiva razvada. Preživljamo se s klikanjem po miškinem ušesu, vrtenjem telefonske številčnice, neskončnimi dogovarjanji, nič več s celodnevnim zalezovanjem plena in nabiranjem sadežev. Pri tem nam ostajajo ogromni viški energije, ki jo kurimo neproduktivno v klimatiziranih rekreacijskih klubih, na gostilniških vikend izletih ali pa ji pustimo, da nam neizkoriščena razžira zdravje. Vsi ti novi standardi nam pomen naravnih zakonov vedno bolj potiskajo v pozabo. Pozabljivost pa ne pomeni, da jih ni več. So in delujejo z enako ostrino kakor so za časa Darwina ali za časa dinozavrov. Še vedno delujejo tudi na nas, ljudi, čeprav se posledic ne zavedamo tako, kakor so se jih naši predniki.

Govnačka je pingvinu uplenila jajce (Falklandski otoki)

V situaciji, v kateri smo si izborili, da lahko naravne zakone pozabljamo, v nas ostaja vedno več praznega prostora, ki ga zapolnjujemo s čustvi. Čustva nam olajšajo življenje v sodobni družbi, pri razumevanju narave pa nam delajo le zmedo. Na primer, ko metaforično spoznavamo, da imamo naravo radi, ona pa nas ne mara. Ko ugotavljamo, da ubijanje živali za prehrano ni moralno, ali ko naravo varujemo, ker imajo vse vrste pravico do življenja. V starem, potemnelem kozolcu sredi travnika najdemo lepoto neokrnjene narave, pozimi divjad hranimo, da ne pogine, polet streljamo, ker jo je preveč. Nekatere ta sladki novi svet zasanja tako daleč, da so pripravljeni interese drugih vrst zagovarjati pred svojimi! Zasvojenost z novim načinom življenja nas je že tako prežela, da si ne priznamo, da imamo naravo radi, ker nam nudi to, kar zagretemu navijaču nudi nogometna tekma, vrhunskemu alpinistu osvojen vrh, politiku zmaga na volitvah, klasiku vrhunski operni koncert – osebno zadovoljstvo. Naša ljubezen do narave je egoistična!

Plamenci (Ulcinjske soline)

Pojasnilo

Rad imam naravo, ona pa mene ne mara ni osebno-izpovedna proza. Govori o naraščajoči množici ljudi, ki se vedno bolj zavedajo narave okoli sebe in se tudi vedno bolj vključujejo v aktivnosti za njeno ohranjanje. Njihovo zavedanje pa ne raste iz razumevanja ali poznavanja narave, temveč iz čustvovanja, zato s svojimi idejami naravi pogosto bolj škodijo kot koristijo. So le še eden izmed pokazateljev, kako odtujeni smo postali od narave.